POVEST: Star gozdar prihaja domov iz gozda in na hrbtu nosil velik, težak sveženj drv. Gozdar je že starejši gospod, utrujen in zgaran, 
naveličan ne samo rutinskega dolgočasnega dela, naveličan življenja samega.
Življene mu ni dalo veliko, samo delo in garanje. Vsak dan ista pesem: na vse zgodaj gre v gozd, cel dan seka in nabira drva, in zvečer se ves utrujen vrača domov. S seboj vsak dan vleče težko breme nasekanih drv. To je zgodba njegovega življenja, kolikor daleč mu je nesel spomin.
Nenadoma se počutil utrujenega! Življenje se mu zdi brezsmiselno, nobenega posebnega pomena nima. Kar na lepem začne težko dihati in se potiti… dovolj mu je takega življenja! Simbolično, z glasnim treskom, odvrže nabrana drva na tla in si zaželi, da bi s tem odvrgel tudi svoje nepomembno dolgočasno, z rutino prežeto, brezsmiselno življenje.
Skoraj vsak od nas se enkrat v življenju sreča s takšnim trenutkom obupa. Naenkrat si zaželimo odvreči breme življenja! Ne samo, da bi radi odvrgli brezciljno, dolgočasnost vsakdanjika, misel preraste te okvire, postane simbolična. Zaželimo si odvreči življenje samo.
Gozdar pade na kolena, roke krčevito iztegne navzgor proti Bogu, vpre pogled v nebo in zastoka: “Ah, Smrt, ti pobereš vsakega, zakaj ne pobereš se mene?! Koliko časa se moram še matrat in tlačit to zemlo? Koliko časa moram še prenašati to breme življenja? A nisem že dovolj kaznovan? Kje sem grešil, da imam takšno življenje?”
In poglej ga zlomka, kar naenkrat se pred njim prikaže Smrt! Gozdar ne more verjeti svojim očem. Pogleda okoli sebe, a nikjer žive duše, samo on in Smrt. Torej je prišla ponj! Takoj mu je bilo žal svojega teatralnega monologa, besed niti malo ni mislil resno. Navsezadnje, kdo pa je že kdaj slišal, da bi nesrečnik v trenutku šibkosti in obupa klical Smrt, nakar bi ta res prišla ponj?!
Smrt se oglasi: “Ste me klicali?”
Stari gozdar v hipu pozabi vso utrujenost, zgaranost in zdolgočasenost. Urno se postavi na noge, si poravna obleko in reče: “Eeee… ja… ja, jaz sem vas klical. Prosim, bi bili tako dobri in mi pomagali oprtati tale težak sveženj drv nazaj na moj hrbet? Namreč, nisem videl nikogar v bližini in sem poklical vas.”
—
Ne izgubite se v rutini vsakdana!
Obrnite svoje življenje na glavo!
Ljudje smo bitja, ki se celo življenje učimo; ne izgubite notranjega ognja, ki vas vleče, da odkrivate vedno nove stvari. Polletni tečaj za učitelja joge vam daje možnost, da svojo ljubezen do joge delite s svojo okolico in da se veliko naučite in še bolj rastete.
Print
Facebook
Twitter
AGNIYOGA SCHOOL - učiteljski program joge
